Nikoli ne reci nikoli, tukaj ne velja.
Ko boste prebrali ta prispevek vam bo bolj jasno zakaj nikoli ne bom pozabil.
Po manjših zapletih je Ngọc končno dobila vizum za Slovenijo za 2 meseca.
Ker sem obljubil da bom takrat ko bo dobila vizum šel po njo, sem obljubo tudi držal.
V zelo kratkem času sem moral poiskati letalsko karto.
Vedel sem da bo Ngọc dobila vizum za Šengensko območje tako da sem iskal let kateri bo ustrezal tem kriteriju.
Izbral sem let iz Ljubljane preko Frankfurta, Abu Dhabija do Ho Chi Minha (Saigon).
Ker sem letel z dveh letalskih družbah (Adria Airways in Etihad Airways), nisem imel možnosti nakupa kart direktno pri letalski družbi.
Karte sem rezerviral in plačal pri agenciji BudgetAir
Dve povratni karti za mene in Ngọc. Vse priprave so potekale brez kakršnega koli problema. In odpravil sem se na letališče Jožeta Pučnika Ljubljana. Letel sem do Frankfurta, potem do Abu Dhabija in končno prispel v Ho Chi Minh. Na letališču sta me počakali Ngọc, Tai (oče), Chau (mama) in Phuoc (brat). Ponovno srečanje z meni dragimi osebami je obudilo lepe spomine. V Vietnamu sem planiral ostati samo 3 dni. V tem času sem ponovno srečal starega očeta, staro mamo, strice, tete... 09. aprila 2018 smo se odpravili iz Phan Thiet (mesto v katerem živijo starši od Ngọc) do Ho Chi Minh. Celotna ekipa je štela 12 oseb. Vmes smo se ustavili v Dam Sen Water Parku v Ho Chi Minh in se zabavali. Pravočasno smo se pripeljali na letališče HCMC Tan Son Nhat International Airport (3 ure pred odhodom). Potem se je začela drama katera je trajala 5 ur in katere zagotovo nikoli ne bom pozabil. 1. Letalske karte za Ngọc ni bilo v sistemu tako da nisva mogla na letalo. Zanimiv podatek je da karte ni bilo od Ho Chi Minha do Munchena, od Munchena do Ljubljane je pa bila. Namreč povratni let je bil Ho Chi Minh - Abu Dhabi, Abu Dhabi - Munchen, Munchen - Ljubljana. Napotili so nas do vodje, ker so še ostali potniki čakali na karte. Tri osebe so nam pomagale rešiti problem. Vodja blagajni ter dve vodilni osebi pri Etihad Airways (moški in ženska). Preverjali so ogromno zadev, ampak letalske karte za Ngọc še vedno ni bilo v sistemu. Gospa me je opozorila da v prihodnje karte ne kupujem pri BudgetAir ker imajo zelo slabe izkušnje z njimi. Ngoc mi je predlagala da grem sam v Slovenijo, da bo ona ostala v Vietnamu. Ker sem vedel da ona tega v resnici ne želi, sem vztrajal pri tem da greva skupaj v Slovenijo kot mož in žena. To sem tudi povedal osebju na letališču. Ngoc je v tretjem poskusu dobila vizum za Slovenijo in je nisem želel pustiti v Vietnamu. Njen pogled mi je povedal vse. Zakaj vedno jaz? Zaradi tega pogleda sem vztrajal da bova šla skupaj v Slovenijo po vsako ceno. Edina rešitev je bila da plačamo karto za Ngọc do Munchena, kar sva tudi storila. Dobila sva karte za oba, oddala prtljago in se odpravila ven da se Ngoc poslovi od svoje družine. Znan sem kot oseba katera ne kaže svojih čustev, ampak ko sem vse tole videl sem imel solzne oči. Oče, mama, brat, sestre,... se niso mogle ločiti od nje. Končno sva se poslovila in hitela nazaj z potnimi listi in kartami v rokah. Ngoc je bila neizmerno vesela da končno lahko gre zraven svojega moža v Slovenijo. Vrsta proti carini se počasi pomikala. Zagledal sem vodjo pri Etihad Airways kateri nam je pomagal pri reševanju problema z karto. Iskal je najo. Ker so Vietnamci znani po svoji prijaznosti sem pomislil da nas bo pustil naprej ker sva izgubila veliko časa zaradi karte. Ne tole ni bil razlog da nas je iskal. Pravi razlog je bil. 2. Ngọc je dobila vizum za Slovenijo in ne za Šengen, tako da let Ho Chi Minh - Abu Dhabi - Munchen - Ljubljana ni veljal. Še zdaj se spomnim njegovih besed: Odgovoril se mu: Ngoc je bila čisto obupana, zakaj se vse tole dogaja prav njej. V tretjem poskusu je dobila vizum komaj za 2 meseca (najkrajši čas je pa 3 mesece). Zaprosila je vizum za Šengen, dobila pa za Slovenijo. Zakaj se res tole dogaja prav njej? Tega sam nisem razumel. Prijazni gospod mi je pokazal sporočilo v katerem je res pisalo da let katerega sva izbrala ni veljaven za Ngoc. Ne da sva spet bila na začetku, ampak še na slabšem. Gospod se pozanimal kateri let je veljaven in nam sporočil da lahko letiva z Turkish Airlines do Istanbula pa potem do Ljubljane. Mimo vrste so nas pustili da sva plačala dve karti za let do Ljubljane preko Istanbula. Cena karte v eni smeri je bila približno enaka ceni povratne karte preko Nemčije. Potrebno je bilo preklicati prtljago in počakati da pride nazaj da jo lahko damo na drugo letalo. Minute so minevale, prtljage pa od nikoder. Še zdaj ne vem kako sem lahko ostal miren, brez panike... Zagledal sem vodjo blagajni pri Etihad Airways, katera je peljala voziček z našo prtljago. Oddala sva prtljago in pohitela proti carini v upanju da bo vse šlo brez problemov. Pri vsaki zadevi sem Ngọc spustil prvo ker sem vedel da jaz ne bom imel problemov za njo se pa nikoli ni vedelo. Šla sva čez carino in pohitela do terminala z našim letom. Čez 10 minut se začelo ukrcavanje na letalo. Pred tem sem zagledal vodjo pri Turkish Airlines da nekoga išče. Pomislil sem: Na srečo ni iskal nas. Do Istanbula sva letela okrog 12 ur. Ngoc je vse skupaj dobro prenašala. Prvič je letela z letalom, šla je daleč od družine v drug svet... Zaradi njenega vizuma sva imela manjše težave tudi na letališču v Istanbulu, ampak nič drastičnega. Od Istanbula do Ljubljane sva letela 1 uro in 15 minut. Tako da sva v Ljubljano prispela 10. aprila okrog 9 ure zjutraj. Ker sem bil v svoji deželi me ni več bilo strah da bi se ponovil HCMC Tan Son Nhat. Z osebjem na letališču (policija, carina...) sem se lahko sproščeno pogovarjal, svoje delo so opravljali korektno. Ngoc je bila še vedno pod vtisom iz Ho Chi Minha in bi lahko rekel rahlo prestrašena. Končno sem svojo ženo lahko pripeljal domov. Naslednji dan sva oddala vlogo za podaljšanje njenega vizuma za Slovenijo in v naslednjem mesecu je bil odobren za 5 let. Trenutno živiva umirjeno življenje brez stresov. Ngọc se navaja na tukajšnje razmerje (prišla je iz drugega sveta z drugačnimi navadami). Če se pojavi kakšen problem ga skupaj rešujeva. Spomini iz Ho Chi Minha so pa še vedno živi.
Gospod vi lahko greste, vaša žena pa ne
Prišel sem po svojo ženo in brez nje ne grem
Da, da, vem, ste že prej povedali
je bil njegov odgovor.Ne, spet naju dva
