Hồ Chí Minh, (vietnamsko Thành phố Hồ Chí Minh), nekoč Saigon (vietnamsko: Sài Gòn) z 10 milionov prebivalcev je največje vietnamsko mesto.
Nahaja se v bližini delte reke Mekong, središče mesta pa leži ob bregovih reke Saigon, 60 km od Južnega kitajskega morja.
Po zelo prijetnem letu z Emirates always smo prispeli v Ho Chi Minh City.
Na letališču sta nas počakala Hai in Hao z otroci, kateri so nas prvo odpeljali k njim domov da se malo spočijemo.
Po kratkem počitku smo se odpravili v mesto.
Ho Chi Minh slovi kot mesto katero nikoli ne spi in smo ugotovili da je to res.
Na ulicah je bilo ogromno ljudi, ulični prodajalci so prodajali različne izdelke od hrane, pijače, oblačil...ni-da-ni.com.
Odpravili smo se v bližnji center da nekaj pojemo, vsepovsod je bilo ogromno ljudi tako da je bilo potrebno dolgo čakati na hrano.
Izbrali smo Buffet, cena je bila 20€ po osebi in ti strežejo hrano koliko lahko poješ.
Meso je bilo sveže, žene so jih pekle na žaru tako da je res vse bilo toplo in okusno.
Lahko rečem da boljšega mesa z žara nisem jedel.
Ker smo bili lačni, žene pa zaposlene okrog žara ni bilo časa za fotografiranje.
Vseeno mi je uspelo narediti eno fotografijo.
Po večerji smo si privoščili vožnjo z avtobusom brez strehe. V eni uri vožnje smo si lahko boljše ogledali mesto. Zaradi gostote prometa je vožnja bila počasna kar nam je ugajalo da smo lahko naredili kakšno forografijo ali video. Cena enourne vožnje za eno osebo je bila 1 €.
Ogledali smo še spomenik posvečen očetu vietnamskega naroda Ho Chi Minh-u in Mestno hišo. Naslednji dan je bil plan da obiščemo Muzej vietnamske vojne.
Naslednji dan smo se sami odpravili na ogled muzeja.
Naš gostitelj je delal celo noč in je potreboval nekaj počitka.
Žena je na telefon naložila aplikacijo za prevoz z taxijem enostavno in uporabno.
Taxi prevoz so izvajali z VinFast električnimi avti, katere je možno kupiti tudi pri nas.
Prvo smo se odpravili v Muzej vietnamske vojne ali dobesedni prevod Muzej ostankov vojne kar je tudi res.
Tu smo lahko videli orožje in predmete kateri so ostali od vojne.
Od letal, tankov, topov, min, bomb... ter predmetov z katerimi so ZDA in njihovi zavezniki: Južna Koreja, Nova Zelandija, Avstralija, Tajska mučili vietnamske prebivalce.
Vse skupaj izgleda bolj grozno kot sem si predstavljal.
Bombe, mine so bile ogromne za množično ubijanje naroda kateri se samo želel združiti.
Slike žrtev bojnih strupov, kasetnih bomb, napalma... so mi pognale solze na oči.
Vsi obiskovalci so v tišini gledali strahote 20 let trajajoče vojne.
Zunaj je bil "parkiran", rambotov helikopter.
V manjše prostoru so bili izloženi predmeti za mučenje.
Od giljotin, bodeče žice do bičev (tudi z bodečo žico).
Notri so bile slike in imena ljudi kateri so bili mučeni in na koncu ubiti.
Cele družine so pogubljene zaradi želje po svobodi.
Zdaj na vietnamskem grbu piše "Neodvisnost", "Svoboda", "Sreča".
V bližnjem kafiču smo spili vietnamsko kavo in se odpravili naprej.
Dobesedno čez cesto je bila Palača Neodvisnosti.
Palača Neodvisnosti je dobesedno bila čez cesto.
Notri sam blišč ameriške bahatosti, mize, stoli, luči so bile prava umetnina.
Obiskovalci so lahko gledali samo skozi odprta vrata.
Vstop v notranjost prostorov je bila prepovedana.
Iz slik je bilo razvidno da so američani imeli notri luksuz, vietnamcem niso dovolili niti svobode.
V kleti je bil parkiran avto znamke Mercedes.
Zunaj pa sloviti tank 390 kateri je svojim vstopom v Palačo neodvisnosti oznanil kapitulacijo ZDA in konec 20 letne vojne.
Rahlo utrujeni in lačni smo se z taxijem odpravili v trgovski center AEON. Vožnja z taxijem stane 5 €, glede prometa v Vietnamu pa v samem Ho Chi Minh City-ju res ni veliko. V AEON-u smo prvo obiskali McDonald's.
McDonald's je izbrala hčerka ker ga dobro pozna iz Slovenije. Potem smo poiskali še kaj bolj konkretnega za pojesti. Po kosilu sta prišla še naša gostitelja Hai in Hao. Ogledali smo si nekaj trgovin. Otroci so se igrali v otroški igralnici, jaz sem gledal izložbe ter za hčerko kupil največjega Stitch-a katerega so imeli v trgovini. V samem centru je bilo ogromno zadev za krajšanje časa posebej za turiste (tujce).
Npr. lokal v katerem spiješ pijačo in božaš ali se igraš z mačkami. Vse mačke so zelo mirne in prijazne, seveda se gre za pasemske mačke z rodovnikom, imenom...
Bližala se noč (v Vietnamu je tema okrog 19h).
Okrog 20h smo se vsi skupaj odpravili v ženin rojstni kraj Phan Thiết. O tem v prispevku Phan Thiết 2025.
